Dober večer, ime mi je Justine, stara sem 17 let in danes mineva natanko 2 meseca, odkar sem izgubila svojega mačka. Star je bil 9 let in bil je pozitiven na virus FIV (mačji aids), poleg tega je imel pljučno embolijo (vodo v pljučih). Težava je bila: šla sem k veterinarju z mamo, veterinar nam je rekel, da obstaja majhna možnost, da ga rešimo, ampak da je ta možnost zelo majhna, imeli smo torej možnost, da te majhne možnosti ne izkoristimo ali da ga uspavamo, odločili smo se, da izkoristimo to malo možnost, da ga rešimo. Naslednji dan smo ga šli obiskat, morali smo se odločiti ali ga uspavamo ali nadaljujemo z zdravljenjem, ampak veterinar se je sam odločil, da nadaljuje z zdravljenjem, čeprav se njegovo stanje ni izboljševalo, sploh nam ni dal priložnosti za besedo. Ostal je pri veterinarju skupno 4 dni, ko smo prišli v ordinacijo, nam je veterinar rekel, da jim ni uspelo odstraniti vse vode iz pljuč in da imamo zato možnost, da ga uspavamo ali poskusimo odstraniti vso vodo iz pljuč, vendar bo verjetno spet prišla, ni nam res dal časa za premislek in je vzel mojega mačka, da mu naredi še eno punkcijo... Še isti večer je oče šel ponj in takrat so se začeli obžalovanja. Videla sem svojega mačka, ki je težko dihal, njegovo stanje se je znova poslabšalo iz dneva v dan za en teden... Nismo ga več mogli peljati, da bi ga uspavali, saj smo imeli finančne težave, že za hospitalizacijo smo ogromno potrošili, videč ga trpeti, smo si samo želeli, da odide. Vendar je kot da bi želel vztrajati pri življenju, se je upiral. Nekega jutra okoli 5. ure zjutraj sem bila v postelji in vsi so spali, nisem mogla iti dol k mačku, in kar naenkrat slišim mojega mačka mijavkati spodaj po stopnicah, ravno je izpustil svoj zadnji dih... Ne morem si kaj, da ne bi mislila, da je hotel, da sem ob njem in obžalujem, da nisem bila... Obžalujem, da ga nismo dali uspavati in da nisem bila zraven, ko je umrl.. Ne morem se sprijazniti z izgubo, zelo mi manjka, imela sem neverjetno vez z mojim mačkom, ljubila sem ga bolj kot karkoli...

Pozdravljeni,

pravkar sem z veliko čustvi prebral vašo izpoved. Take situacije so težko obvladljive; soočamo se bodisi z obžalovanjem bodisi s kesanjem. Sledili ste nasvetu strokovnjaka in si ne morete očitati ničesar. Vaš veterinar je verjetno menil, da ga lahko reši. Razumem vas, saj sem tudi sam žal izgubil svojega krasnega mačka, starega 20 mesecev, 29. novembra lani. Bil je nekoliko apatičen in je kašljal, peljal sem ga k svojemu veterinarju v upanju, da mu bo zdravljenje povrnilo energijo. Tako moja veterinarja kot jaz sva bila presenečena nad napredovanjem bolezni, ki je bila mačji infekcijski peritonitis (MIP), česar sploh nisem slutil. Tudi njegova pljuča so bila polna vode. In imel je tudi nevidno tumor na trebuhu. Ko je bila diagnoza postavljena, sem bil popolnoma osupel. Hitro je bilo treba sprejeti odločitev in na predlog moje veterinarke sem se odločil za evtanazijo. Dejanje, ki me je pustilo v največji stiski. Tako, da, umrl je v mojem naročju, da, njegove muke so se skrajšale, a lahko bi si tudi mislil, da bi lahko poskusili vse. Vi ste poskusili in na koncu smo na istem, izgubili smo našega ljubljenčka. Zato ne mučite se več, storili ste, kar ste menili, da je najboljše zanj, in on to ve. Zdaj morate pomisliti le na lepe trenutke, preživete skupaj. Želim vam veliko poguma in upam, da boste svojo ljubezen kmalu podarili drugi živali, četudi je ne more zamenjavi, je vsaj malo tolažbe.

Mačje sožalje.