Pozdravljeni,

Potrebujem pomoč, sem obupana.

25. marca je izbruhnil požar v mojem stanovanju. Imela sem 5 mačk, starih od 1 do 10 let. Vsi šest smo stali na balkonu in čakali gasilce. Ker gasilci niso želeli evakuirati mačk, sem zavrnila, da bi zapustila balkon. Nekaj neznancev se je povzpelo, da bi jih evakuirali. Prestrašili so mojega najmlajšega Osirisa, ki je bil star 1 leto 15. marca, in on se je vrnil v stanovanje (balkon se od zunaj ne da zakleniti). Gasilci so mi preprečili, da bi ga šla iskat. Bila sem hospitalizirana zaradi visoke stopnje zastrupitve. Ko sem prišla iz bolnišnice, sem izvedela, da so gasilci odšli z Osirisom, ki je umrl zaradi dima in da ni trpel. Nikoli nisem izvedela, kam so ga odložili, moj veterinar ga tudi ni imel, nisem prejela nobenega sporočila na mobilnem telefonu, čeprav je imel čip... in kljub mojim klicem in emailom, nisem nikoli prejela odgovora od gasilcev o tem, kaj so storili z mojim otrokom, saj so moji mački otroci, ki jih nikoli nisem imela!

V stanovanje mi ni bilo dovoljeno vstopiti, da bi karkoli vzela, dokler strokovnjaki niso opravili svojega dela (moji ključi so se stopili in tako ali tako nimam več dostopa, poleg tega mi moja družina noče dati rezervnega ključa). A v sredo, 29. maja, med kontrastnim pregledom dveh izvedencev (mojega zavarovanja in socialnega najemodajalca) so našli Osirisa med življenjem in smrtjo v kopalnici, saj gasilci z njim sploh niso odšli! V tistem času sem bila na izobraževanju, zato sem svojemu bratu pooblastila, da me zastopa. Osirisa so odpeljali k mojemu veterinarju, ki ni mislil, da bo moj otrok preživel noč, saj je bil v zelo slabem in obupnem stanju. Od takrat je malo jedel pašteto, vendar ima približno na vsaki 2 uri konvulzije brez izgube zavesti in on, ki je po naravi sramežljiv, a ljubek, je postal agresiven do te mere, da so ga morali uspavati z masko za preprosto odvzem krvi.

Veterinar je to jutro obvestil mojo družino, da me morajo obvestiti o situaciji, ker si želi, da ga vsaj enkrat vidim!

Predstavljajte si mojo reakcijo, ko sem zvečer izvedela, da je živ, a da bo morda treba od njega posloviti.

Imel bi nepopravljive nevrološke posledice zaradi hude hipoglikemije, ki povzroča njegove konvulzije brez izgube zavesti. Zaradi dima je bil nekaj časa v komi, zato bi njegova huda hipoglikemija izhajala od tam. Osiris se je pridružil združenju, zato sem predsednico obvestila o situaciji in mojem obupu. Ne želim izgubiti svojega malega angela (bil je najden v zabojniku za smeti julija 2018 in sem ga rešila tik pred okluzijo črevesa februarja 2019), predsednica je prepričana, da je njegova agresivnost posledica bivanja na neznanem mestu, in da je, ker je bil sam dva meseca, na nek način postal divji.

Lahko mi pomagate in poveste, če se njegove konvulzije lahko s časom zmanjšajo in če je njegova agresivnost povezana ali če je prevladal strah. Predsednica združenja je pripravljena skrbeti za njegovo socializacijo, kolikor je potrebno. V ordinaciji je več veterinarjev, vendar lahko svojega sina obiščem le v prisotnosti tistega, ki ga skrbi od prejšnje srede. Videti ga bom lahko šele v sredo čez dva dni. Ne želim ga izgubiti takoj, ko sem ga našla! Resnično potrebujem vašo pomoč. Dva meseca se počutim krivo, ker sem poslušala gasilce, misleč, da je umrl, predstavljajte si moje stanje, če bi moral oditi.

Misliš, da bo lahko preživel brez bolečin in spet postal najbolj crkljiv mladiček na svetu?

Najlepša hvala za vso vašo pomoč,

Obupana mama Osirisa

Pozdravljeni Véronique. Pravkar sem prebrala vašo zgodbo in upam, da moje sporočilo ne bo prišlo prepozno..é_è Iskreno me zelo žalosti zaradi ubogega enoletnega muc ka, zaradi vas, in hkrati sem osupla nad tem, koliko tako neumnih ljudi obstaja na svetu!!!!-_- Človek se resnično sprašuje, kaj je šlo skozi glavo tistim, ki so se odločili, da vam dopovejo, da je Osiris umrl, medtem ko dobro vedo, da če bi po čudežu preživel, bi te bedake dejansko obsojali na tako počasno in kruto agonijo!!!!è_é (Najslabše je, če so se bali, da bi šli iskat mačka in tako ogrozili svoje lastno zdravje, potem bi v tem primeru morali oni poskrbeti za mačka, medtem ko ste se vi zdravili, in sami opraviti potrebne korake, da bi zagotovili vsaj pomoč za žival!!) Človek se sprašuje tudi, kako je v današnjem času sploh mogoče, da gasilci upajo zavrniti evakuacijo hišnih ljubljenčkov (torej živih bitij, ki so odvisna od ljudi) in jih rešiti pred tako gotovo kot grozno smrtjo, medtem ko so se navadni ne-gasilci prostovoljno ponudili, da pridejo in vam pomagajo z evakuacijo?!!! (Ti "kartonasti gasilci" res nimajo sramu!!-_- Vsaj, da bi se ukvarjali s tem "potem", ko bi rešili vsa človeška življenja, bi še lahko razumeli (čeprav se vsi ne bi strinjali s tem "vrstnim redom vrednot"^^), ampak, da jih kategorično zavrnejo in pustijo hišne ljubljenčke, da žive zgorejo...res, takšno obnašanje spada v sadizem in barbarstvo-_-) Kaj bi ti ljudje rekli, če bi na primer v podobnem primeru ljudje brez otrok, ki imajo živali, poskušali rešiti samo živali in zavrnili reševanje otrok?!!! (Saj veste, če je vsak za sebe, zakaj bi se nekdo brez otrok zanimal za tuje otroke?!! Resno-_-) Gasilci naj bi bili "domnevno" ljudje z veliko humanitarnosti, in po mojem mnenju humanost temelji na empatiji do stiske svojih sotrpinov, pa tudi do stiske vseh živih bitij!!! (Ampak očitno nekateri postanejo gasilci samo iz čistega narcizma in da bi "bili videti dobri" v družbi-_-). Zakaj niso niti potrudili odgovoriti na vaša sporočila, ko ste pomislili, da so morda rešili truplo vašega mačka??? (Enostaven klic ali sporočilo, ki pravi "nikoli nismo prevzeli vašega mačka, ne mrtvega ne živega", traja 30 sekund!!!!) Kako ošabno zanemarjajo človeško in živalsko stisko, še posebej od ljudi, ki pričakujejo, da bo celotna država sočustvovala, takoj ko eden od njih pade med opravljanjem svoje dolžnosti-_-Seveda ne bom neumna in vse gasilce uvrstila v isti koš, ampak resno, tisti, s katerimi ste imeli opravka (tako na dan požara kot tisti, ki upravljajo s telefonsko linijo in e-pošto), so zagotovo veliki kreteni!!!!Ta zgodba je ogorčujoča. In če bi bila na vašem mestu, ne glede na izid, bi takoj, ko bi se ukvarjala z Osirisom, poskušala pridobiti podporo neke organizacije za zaščito živali (kot je Fundacija Brigitte Bardot ali 30 milijonov prijateljev, ki vam lahko svetujejo in celo postanejo civilna stranka, če sami nimate sredstev za začetek pravnega postopka) da odgovorni prevzamejo odgovornost in javno pokažejo svoja nerazumljiva dejanja!! (Pod pritiskom teh organizacij je zakonodajalec nedavno spremenil pravni status hišnih ljubljenčkov, tako da so zdaj pravno priznani kot občutljiva bitja! ;-) To bi lahko pomenilo resno obsodbo za pošasti, ki so odgovorne za odločitve, ki so povzročile trpljenje vašega ubogega mucka, in bi lahko kasneje služilo kot precedens in poslalo sporočilo vsem, ki bi se v prihodnosti morda poskusili zgledovati po teh norcih^_^)Na žalost vam ne morem preveč pomagati pri medicinskemu vidiku vaše situacije. Vendar pa iz izkušenj lahko rečem, da vam svetujem, da se zanesete le na svoj instinkt in na instinkt predsednice združenja, da sprejmete odločitev, in da se ne pustite "prisiliti v roke" veterinarjem, ki so samo ljudje in ki včasih delajo napake. ;-) Veterinarji se odločajo o strogo medicinskih primerih, na podlagi študij in statistike (brez upoštevanja redkih izjem in nerazložljivih ozdravitev na primer), ter predvsem brez vseh čustev (in na srečo zanje, saj so zato prisiljeni po poklicu, sicer bi znoreli zaradi izgube živali, če bi se morali vsakič čustveno vključevati). Zato se lahko zgodi, da prehitro obsodijo živali, ki se na koncu izkažejo za prestane. (Na primer, sama sem imela malo samico stare 3 leta, ki je julija 2018 dobila hudo Coryza, in bila je tako prizadeta, da so me veterinarji že po samo 5 dneh bolezni obsojali. Dvakrat so poskušali prepričati me, da jo evtanazirajo med desetimi dnevi, ko je bila hospitalizirana. A, ker poznam mojo malo trdoživo, upoštevala sem seveda njihovo mnenje, sem kljub temu zavrnila in se odločila, da ji dam 15 dni časa, da si opomore "preden sprejmem razmišljati o najslabšem". In končno, na 12. dan bolezni sem jo prinesla domov, in na 14. dan se je njeno stanje izboljšalo! ;-) Imela je le rahlo poslabšanje (samo nekaj kihanja) za teden dni jeseni, in odtlej živi srečno^_^ Predstavljajte si, če bi sledila samo strogi medicinski mnenju!!) Seveda moramo poslušati strokovnjake, toda tudi moramo upoštevati to, kar kot lastniki smo edini, ki vemo, kot je na primer bojevit ali odporen karakter živali. Tudi moramo biti razumni in znati oceniti njegov voljo za boj ali ne, in kakšna bo njegova kakovost življenja v primeru samo delnega okrevanja. In seveda moramo tudi včasih priznati poraz, ko vidimo, da naša žival trpi in da ni več upanja, in potem pokazati zmožnost, da ji ponudimo priložnost za olajšanje (ki je ljudem ni dano!) tako, da ji dovolimo oditi in sprejemamo "da jo uspavamo"..é_èKakorkoli že, iz izkušenj vem, da lahko maček zdrži zelo dolgo brez prehranjevanja, un malo manj časa brez pitja in da po določenem času brez hrane ali pijače res tvega nevronske poškodbe, ki so običajno nepovratne... (Imam samca, ki rad zbeži in je med njegovim tretjim letom ostal zaklenjen v stanovanju v sosednji stolpnici tri tedne! Resda je izstopil zelo shujšan, toda ker je očitno lahko pil iz WC-ja v stanovanju, ni imel nobenih posledic. Očitno obstajajo dokumentirani primeri mačk, ki so v zaprtih prostorih zdržale veliko dlje.)

Prav tako je treba pomisliti, da veterinarska klinika ni najboljše mesto za dobro okrevanje živali, še posebej za mačke, ki so tako občutljive in plašne!! (Moja mala samička s svojim Coryzo je dobila vsa zdravljenja med hospitalizacijo, toda šele njena vrnitev domov je sprožila njeno ozdravitev ;-) ).

Osebno mislim, da če Osiris ne trpi preveč zaradi svojih konvulzij, bi na vašem mestu že poskusil z njim preživeti nekaj dni z vami, da vidimo, ali se krize ne začnejo razmikati v stiku z njegovo lastnico in njegovo mačjo družino. ;-)

Nazadnje, če želite poskusiti iskati in morda dobiti povratne informacije o podobnih primerih, vam lahko priporočim spletno mesto/blog, ki se imenuje "Les Chats Font La Loi", in je zdravstveni blog nekega združenja (mačjega zavetišča), ki ga vodi neka Tiphaine. Na svojem blogu ponuja vse vrste nasvetov v zvezi z zdravjem mačk in se mi zdi, da ima veliko izkušenj in znanja v zadevi. Osebno sem ji že večkrat prosila za nasvet. (Edini pogoj je, da ji pustite komentar čim bolj jedrnato, ker je tako zahtevana, da je precej obremenjena). Morda je že imela podobne primere ali slišala zgodbe o situacijah podobnih Osirisu in vam bo morda lahko svetovala ??

Moje misli so z vami. Pogum...

Dober večer, hvala za vaš odgovor.

Imam dobro novico.

V sredo je naredil impresiven napredek. Imel je le majhne tremorje pri ušesih, ko je bil stimuliran.

Je zelo malo, le en paketek sveže hrane na dan, ki ga dam v 3 ali 4 obrokih. Sedel je sam, stati pa še ni mogel. Veterinar mi je pred prevzemom vse razložil, da sem bil pripravljen, ko ga vidim. Še ni povsem rešen in je bil še vedno na infuziji. Ko me je videl, je začel predeti! In ko sem ga vzel v naročje, sem dobil poljube, butanje z glavo, crkljanje in še več predenja! Vendar je tako suh!

Lahko si predstavljate obliko njegovih kosti pod kožuhom, brez dotika! Dobil sem njegovo dovoljenje, da ga obiščem tako pogosto, kot je mogoče.

Dogovorjeni obisk sem imel včeraj po službi. In dobro, da sem kupil prenosno kletko in jo pustil v prtljažniku, saj nisem mogel verjeti presenečenju, ko sem izvedel, da bom šel domov z njim! Razložil mi je, da so njegove noge še vedno šibke, vendar hodi do mačjega stranišča. Še vedno ni povsem rešen, saj so njegove ravni kalija in natrija bile previsoke. Infuzija je uravnotežila natrij, vendar preveč znižala kalij. Ima eno tableto zvečer, ki jo mora vzeti, in krvni test v sredo popoldne.

Za 8 dni mora biti ločen od drugih mačk in sme jesti samo en paketek sveže hrane na dan, razdeljen v 3 obroke. Če preveč poje, lahko umre. Imam osebno številko veterinarja za nujno pomoč ponoči ali med vikendom, ker ta vikend ni dežuren. Moram ga redno klicati in ga obveščati o razvoju situacije. Pravzaprav, po mojih včerajšnjih večernih in današnjih jutranjih e-poštah ter mojem klicu v ambulanto, je zahteval, da se preneha z dajanjem svežih paketkov in jih nadomesti z 1 čajno žličko hrane za vlakninsko odzivnost trikrat na dan. Ker je v procesu realimentacije, trenutno ne more več.

Da stvar še poslabša, je februarja imel črevesno zamašitev. In od takrat je jedel to hrano, saj je glede na njegovo mladost to težava za vse življenje.

In kakšno je bilo moje presenečenje, ko sem sinoči videl, da se napenja za izločanje blata, vendar v stranišču ni bilo ničesar! Zjutraj samo majhen iztrebek dolg 2 cm. Od takrat nič več. No, odkar je dobil to žličko ob poldnevu, je že imel 2 iztrebka. Upam, da bo tako nadaljeval in da bo resnično okreval. Borba za življenje, veterinarska ekipa tudi! Brez njihovega truda sem prepričana, da bi bil resnično mrtev. Tako ljubim mojega preživelca, mojega čudežnega ... Poljubi

Pozdravljeni Veronique. Zelo sem vesela zanj in za vso vašo majhno družino mačk!!^_^ Iskreno, včerajšnje branje vaše nezgode mi je skoraj prineslo solze, saj si lahko strašno predstavljam, kaj je moral biti njegov trpljenje in vaše. (Že doživeti požar v svojem stanovanju je dovolj travmatično, a v tem primeru, sploh ne upam si predstavljati, kaj ste morali prestati!!!!é_è Sama imam med drugim "med mnogimi drugimi^^" dva mala samčka (bratca), ki bosta čez teden dni stara eno leto, in ne vem, kaj bi storila, če bi se eden od njiju znašel na mestu vašega!) In seveda, glede na dneve, ki so minili med vašim in mojim sporočilom, sem resnično skrbela, da se je v tem času zgodilo najhujše. Očitno imate srečo, da ste naleteli na super ekipo resnično dobrih veterinarjev. ;-) (To je žal v današnjih dneh vedno redkejša dobrina!-_-) Ljudje, ki so zagotovo strastni pri tem kar počnejo (to je vrsta poklica pri katerem ne moreš izstopati brez strasti), ki znajo upoštevati človeško in čustveno plat ter se ne oprirajo le na "znanstveni" vidik. (Vemo, da okolje, kjer je prisoten čustveni in psihološki vpliv, igra pomembno vlogo v procesu zdravljenja... To je tudi razlog, zakaj pogosto opazimo, da izmed dveh klinično identičnih primerov, eden pacient umre, medtem ko se drugi ozdravi. Ampak vsi "zdravitelji" (ne glede na to, ali so zdravniki človeške medicine ali veterinarji) žal nimajo vsi kompetenc, volje ali inteligence, da upoštevajo to dejstvo.) No, očitno je vaš Osiris padel v dobre roke in sem zelo vesela za to. Samo imam mačke šele štiri leta (katere sem "nenamerno"^^ posvojila - glede na to, da mi jih je sosed, ki jih je pustil pri meni za tri mesece v varstvo, nikoli ni prišel iskat nazaj-_-), in bilo mi je rečeno, da so mačke resnično zelo ZELO odporne. Ampak v teh štirih letih (v katerih smo doživeli naš delež poškodb in velikih strahov) sem imela priložnost ugotoviti, da je njihova sposobnost, da se okrevajo iz občasno obupnih situacij, resnično onkraj vsega, kar bi si lahko na prvi pogled zamislili!!! (Predvidevam, da je prav ta izjemna odpornost delno prispevala k oblikovanju legende o mačkah in njihovih sedmih življenjih ;-) )Glede na to, kar mi pravite, je jasno, da ima ta mali željo, da se oklene življenja (glede na to, kar je preživel, je jasno, da če ne bi bilo tako, bi se že zdavnaj prepustil smrti). Jasno je tudi, da njegove nevrološke posledice niso tako obsežne ali nepovratne kot so prvotne ugotovitve veterinarja morda predvidele. Če vas je prepoznal, prede, si prizadeva za izvajanje vitalnih vsakodnevnih aktivnosti, kot so pitje, hranjenje in opravljanje potreb, potem je zelo verjetno, da so simptomi, ki jih je opazil veterinar, zgolj posledica vsega, kar je pretrpel v teh dveh mesecih, in stresa zaradi tega, da se je po tem znašel v okolju veterinarske klinike (kraj, poln feromonov strahu, tesnobe in bolečine, ki so jih tam pustile druge živali, ki so prišle na zdravljenje). Travma zaradi požara, nato izolacija, v kateri je moral živeti neposredno po tem, izguba orientacij (vas, njegove felinske prijatelje, njegov dom itd.), ves stres in tesnobo, ki ga je moral doživeti, verjetno se skriva v majhnem kotičku tedne na koncu, nato pomanjkanje hrane... (Z malo sreče bo mogoče lahko pil vodo nekaj časa v lužah, ki so se oblikovale na kraju po tem, ko so gasilci dokončali gašenje požara?!! To je ironično, ampak to je morda ta majhen detajl, ki mu je na koncu omogočil, da je preživel tako dolgo!!) Seveda, pomanjkanje hrane, zastrupitev z dimom in stres izolacije so imeli vpliv na njegovo telo, kot je med drugim dramatično hujšanje, ki ga omenjate. To mora ustvariti pomanjkanje, zoženje želodca, njegov prebavni sistem je moral biti skoraj dva meseca nedelujoč (zdaj mu moramo dati čas, da se počasi ponovno zažene, ampak majhni iztrebki, ki jih je naredil, so resnično zelo obetavni!). Jasno je, da bo zdaj potreben postopen proces rehabilitacije v življenje, počasi, korak za korakom, dan za dnem. Upoštevati je treba tudi, da bo njegovo okrevanje trajalo toliko dlje, kolikor dolgo je bilo njegovo trpljenje. Vseeno je bil dva meseca v težavah!! Treba je biti potrpežljiv, pozoren in ga postopoma ponovno navadiš na običajno življenje, z homeopatskimi odmerki, dan za dnem, majhen napredek za majhnim napredkom... To je dolg maraton, ki se obeta za vaju oba, ampak z moje strani, ko berem novice, ki mi jih sporočate, resnično mislim, da obstaja veliko upanja!! ;-) Obstaja toliko primerov živali, ki so se znašle v "zdravstveno obupnih" situacijah in so se nekako, brez (znanstvenega razumevanja/veterinarjev), na koncu opomogle... (Še en primer, ki mi pride na misel: Pred približno petnajstimi leti je imela moja mati majhno psičko, ki je tehtala 7/8kg in je bila že stara 12 ali 13 let, ko je nekega večera padla z balkona drugega nadstropja (ko jo je prestrašil huden prepir med sinovi njene sosede, verjetno je skočila, saj nihče ni bil v prostoru, da bi jo videl pasti!). Moja mati jo je nujno odpeljala k svojemu veterinarju, medtem ko je psička očitno bila paralizirana od pasu navzdol. Po 48 urah opazovanja in vrst vsak večer, ji je mati mazala hematome z protivnetnim mazilom... Potem (po resorpciji hematoma), več kot mesec in pol, ji je vsak večer masirala hrbet, ji delala upogibanje zadnjih nog, in ves ta čas ji je pomagala pri vzponu in spustu s kavča, ji pomagala jesti in piti v sedu (pri tem ji je držala skledo), jo peljala na sprehode po ulici z ruto, ki jo je mati dala pod trebuh (pri stegnih) in jo podpirala tako, da je malček hodila na prednjih nogah, medtem ko ji je mati (s pomočjo rute) podpirala zadnji del, da je lahko šla ven in predvsem opravljala svoje potrebe... Situacija je bila "domnevno" obupna, saj sta dva veterinarja, ki sta jo pregledala, štela, da je nepopravljiva... In potem, slabih dva meseca kasneje, se je majhna Lili nekega lepega dne začela premikati z zadnjimi nogami, in nekaj dni pozneje spet hodila!!!^_^ Po tem je hitro spet pridobila vse motorične sposobnosti in živela še tri leta preden je umrla "v svoji lepi smrti"... Noben specialist ni nikoli znal pojasniti, kaj se je zgodilo, ampak, ker je bila ta psička zelo čustvena in zelo strahopetna, smo vsi pozneje mislili, da ni imela nobenih poškodb (seveda, razen hematoma, ki je bil precej benign v primerjavi s padcem, ki ga je doživela) in da je njena začasna paraliza bila le posledica šoka in groze, ki ga je morala občutiti, ko je padla. Verjetno si je v glavi naredila "vozel" in, zaradi bolečine hematoma, ki jo je čutila na začetku, skoraj dva meseca ni več drznila premikati svojih zadnjih nog!! Kljub temu pa so strokovnjaki menili, da je njen primer obupan in nepopravljiv.^_^ To je spet čudovit primer situacije, ki je "na videz" izgledala obupno, a se je na koncu super dobro končala!) V vsakem primeru, če bi želeli dobiti nasvet na poti (ali celo samo študirati informacije v prihodnosti za vaše druge mačke), bi vam priporočila, da obiščete spletno stran, o kateri sem vam govorila. (Ta stran je res polna informacij, zdravljenje in sredstva, ki so priporočena tam, sempre vedno daje prednost naravnim in homeopatskim rešitvam, avtorica bloga pa očitno pozna številne veterinarje, specializirane za različne bolezni). Osebno, odkar imam zdravstvene težave s svojimi ljubljenčki, je ta stran skoraj postala moja biblija!^^ In čeprav si predstavljam, da je vaša trenutna prioriteta seveda predvsem zdravje in okrevanje Osirisa, vam kljub temu svetujem, da ne zanemarite represivnega/kaznovalnega vidika vaše zgodbe. Osebno menim, da je pomembno, da stopite v kontakt z združenji in mediji, specializiranimi za zaščito živali, da jim poveste o mučenju, ki ga je moral prestati vaš mali maček zaradi neumnosti in krutosti ljudi!! Da ne omenjam, da bi zgodb o vaši izkušnji, če bi bila razglašena javno, lahko nekega dne morda dali upanje lastnikom, ki bi se morda srečali s podobnimi nesrečami, in/ali dali malo upanja lastnikom, ki mislijo, da ga ni več.. ;-)Posredujte novice, ko boste lahko. Osirisu želim dobro okrevanje in nežno božanje ;-) .